Zgodovina dvorane

Nekoč bolj poznano kot Rudniško gledališče v Idriji, velja za najstarejšo ohranjeno gledališko stavbo na Slovenskem. Njen nastanek je tesno povezan s takratnim razvojem Idrije. To je bilo obdobje za katerega velja največji razcvet rudnika živega srebra. V prvi polovici 18. stoletja je Idrija dobila mestne pravice in v tistem obdobju veljala za drugo največje mesto na Kranjskem. Gledališče je nastalo z adaptacijo starejšega rudniškega poslopja leta 1769 na Trgu sv. Ahacija, ki je bilo namenjeno za potrebe skladišča. Pri adaptaciji so se posluževali predvsem materiala, ki je ostal pri gradnji Magazina, rudarskega skladišča za žito, stavbe, v kateri se danes nahaja Mestna knjižnica in čitalnica Idrija. Sezidana je bila v baročni ovalni obliki s klasicističnim preddverjem ter pri tem odslikuje obdobje poznega baroka. Idrija je takrat z gradnjo gledališča odkrito tekmovala s takratno deželno prestolnico Ljubljano, ki je dobila le nekoliko večje gledališko poslopje nekaj let pred tem. 

​

Obiskovalci so se lahko povzpeli skozi dvoje stopnišč v prvo nadstropje, kjer se je nahajalo 19 lož. V pritličju je bilo poleg parternih sedežev še 17 dodatnih lož v obliki podkve. Zgrajene so bile iz lesene konstrukcije in ometa. Bile so deloma prevlečene z rdečim žametom in okrašene z dekorativnimi elementi. Sprva so bile namenjene zgolj uradnikom, kasneje pa so se jih lahko posluževale tudi rudarske družine. Obiskovalci, ki si niso uspeli do časa priskrbeti sedeža, pa so lahko stali zadaj v dvorani, kjer je bilo stojišče. Gledališče je lahko sprejelo do 300 obiskovalcev. Imelo je tudi poseben vhod v garderobo in na oder, ki je bil dolg 8 metrov in širok 11 metrov. Pred odrom pa je bil prostor za pihalno godbo, ki je bila že tedaj stara sto let in se danes ponaša kot najstarejša godba v Sloveniji in ena najstarejših na svetu. 

​

V gledališču so sprva nastopale zgolj potujoče italijansko in nemško govoreče igralske skupine. Gledališka dejavnost pa je bila omejena na tri predstave letno. Uprizorjene so bile na cesarjev rojstni dan, na predvečer praznika zaščitnika idrijskih rudarjev sv. Ahaca 22. junija in na predvečer praznika zaščitnice rudarjev sv. Barbare 4. decembra. Od sredine 19. stoletja dalje pa je bilo v njem čedalje več predstav v slovenskem jeziku. Obe Linhartovi veseloigri, Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi sta bili na sporedu v letih 1853 in 1856. Od leta 1889 dalje pa je bilo gledališče povsem slovensko. Velika zasluga pri tem gre Vinku Lapajnetu, saj je takrat ustanovil idrijsko Dramatično društvo. Med zadnji večji uprizoritvi pa tako štejemo Rokovnjače leta 1901 ter Pri belem konjičku leta 1903. 

​

Od leta 1815 dalje je za gledališče skrbel rudniški višji urad. V tem času so objekt obnavljali v letih 1823 in 1832 na stroške rudnika in s prispevki lastnikov lož. Do večjih posegov pa pri tem ni prišlo. Leta 1842 so zaradi nečimrnosti pri gospodarjenju z objektom, puščala je streha, za upravljanje zaprosili rudniško predstojništvo in le tega prenovili leta 1844. Leta 1869, ko je bilo potrebno ponovne prenove, so izvolili nov odbor. Tokrat je poslovanje potekalo tako, da je ravnatelj nadzoroval stavbo, vsak član pa je skrbel za eno od zadolžitev: razsvetljavo, garderobo, rekvizite, knjižnico in računovodstvo. Med obnovo leta 1872 je notranjost stavbe okrasil domači slikar in kipar Jurij Tavčar. Med letoma 1892 in 1895 je sledila obsežna prezidava stavbe, pri čemer je zunanjost stavbe dobila podobo kakršno ima še danes. 

​

Obnovljeno stavbo je leta 1895 prizadel ljubljanski potres. Stanje se je v naslednjih letih poslabšalo do te mere, da so leta 1903 zaradi slabega vzdrževanja in razpadanja gledališče zaprli, saj rudarsko ravnateljstvo predstav ni več dovolilo ter načrtovali celo njegovo odstranitev. Leta 1905 je rudniška uprava predala stavbo v uporabo mestni občini za potrebe mestnih gasilcev. V tem času so iz gledališča odstranili leseno konstrukcijo lož in odra, stavbo pa nadaljnjo uporabljali za skladiščenje. Cesarsko kraljevo ministrstvo za javna dela je leta 1913 Dramatičnemu društvu ponovno dovolilo uporabo poslopja. Zasilno so ga obnovili še istega leta, vanj napeljali električno napeljavo in namestili nov oder. Med prvo svetovno vojno je bil oder ponovno odstranjen in stavbo uporabili za namestitev vojnih ujetnikov in za skladišče. Dramatično društvo je ponovno dobilo dovoljenje za prirejanje gledaliških predstav šele leta 1920 in v dvorano namestili oder. Italijani so leta 1923 ponovno odstranili oder in stavbo preuredili v skladišče. Štiri leta kasneje, 1927, je bilo ukinjeno še Dramatično društvo. Italijanska uprava mesta je dala leta 1928 izdelati idejni načrt za prezidavo stavbe in njeno ponovno uporabo za gledališko dejavnost, a ta ni bil nikoli realiziran. Namesto tega so stavbo uporabljali kot vojaško skladišče vse do obdobja po drugi svetovni vojni. 

​

S pomočjo slovenske spomeniške službe je bila leta 1948 preprečena namera, da bi propadajočo stavbo porušili ter prešla pod upravo Občine Idrija. Leta 1952 je bila stavba gledališča, po načrtih arhitekta Marjana Mušiča, preurejena za prirejanje kinematografskih predstav in služila temu namenu do poplave leta 1982. Po načrtih arhitekta Silvija Jereba je med leti 1983 in 1987 sledila temeljita prenova za potrebe filmskega gledališča. Notranja podoba danes z ničemer več ne spominja na nekdanje baročno gledališče, ki so ga krasile lože v dveh etažah. Namesto tega imamo dvorano z lahno padajočim naklonom tal in 211 sedeži ter stopnišče do projekcijske kabine. Pri zunanji obnovi je bila upoštevana podoba, ki jo je gledališče dobilo konec 19. stoletja. Stavbo je nato dobro leto kasneje, decembra 1988, v notranjosti dvorane prizadel požar ter bila leta 1989 ponovno obnovljena. Od leta 2001 dalje ima objekt status nepremične kulturne dediščine in je spomenik državnega pomena. 

​

Med prvomajskimi počitnicami leta 2009 je Klub idrijskih študentov po nekaj letih zatišja v Filmskem gledališču ponovno priredil festival Filmski stik. 21. maja naslednje leto je bil v kinodvorani premierno prikazan dokumentarec o Kuzlah, avtorjev Matjaža Mraka in Robija Šabca. Avgusta 2010 je Klub idrijskih študentov Filmski stik uvrstil v okvir festivala Čipkarije. 29. oktobra istega leta se je Filmski stik spremenil v del stalnega kulturnega programa kluba. Od septembra 2011 dalje so aktivisti kluba prirejali projekcijo enkrat mesečno, pri čemer so na večer pripravili dve projekciji. Prvi filmi je bil namenjen najmlajšim, drugi pa je bil za starejše gledalce. 

​

Navkljub uspehom, ki jih je projekt dosegal pa je ekipa Filmskega stika naletela na težave, ki jih je prinašala digitalizacija ustanov, ki se ukvarjajo s kinematografijo. S pričetkom leta 2013 je KIŠ, zaradi prehoda v filmski industriji iz 35 milimetrskih filmskih kolutov na standardiziran digitalni format DCP, imeli na voljo zelo omejen nabor filmskih naslovov. Na programu je bilo tako le peščico domačih in neodvisnih filmov. Na voljo pa so po večini ostali komercialni naslovi. Z junijem 2014 so distributerji dokončno ukinili filme na filmskih trakovih. Zaradi pomanjkanja aktualnih filmskih naslovov in zastarele tehnične opreme za prikazovanje filmov, se je vodstvo kluba konec leta 2014 odločilo, da s projektom Filmski stik do nadaljnjega konča. Z aprilom 2015 je Filmsko gledališče prešlo v upravljanje Mestni knjižnici in čitalnici Idrija, od septembra 2015 dalje pa ima dvorana redni filmski program.

​